Črno zlato in rdeči kart
Franc je bil rudar v Premogovniku Velenje že petnajst let. S svojo svetilko je osvetlil vsak kot jame, z lopato premetal na tisoče ton premoga in s kolegi popil nešteto piv po šihtu. Plača je bila dobra, vsak mesec je priletelo lepo število evrov na račun, zato se je odločil, da je čas za naslednji korak – svoj dom.
Stopil je v banko, kjer ga je sprejela svetovalka z nasmeškom, ki je deloval tako plastično, da bi ga lahko ulili v isti kalup kot tiste kreditne pogodbe na njenem pultu.
»Gospod Franc, hvala, da ste se oglasili! Torej, stanovanjski kredit, pravite?«
»Ja, končno bi si rad kupil stanovanje. Moja draga pravi, da če ne bova kmalu šla na svoje, bom spal zunaj z našim psom.«
Svetovalka se je nasmehnila in začela tipkati v računalnik. Nekaj trenutkov je bilo slišati samo prasketanje tipkovnice in tiho brnenje bankomata v ozadju. Nato se ji je obraz nekoliko spremenil.
»Hm… gospod Franc…«
»Ja?«
»Na žalost vam ne moremo odobriti kredita.«
Franc je pomislil, da se je verjetno zatipkala. Saj ima stabilno službo! Že petnajst let je pod zemljo, vsak mesec redno dobiva plačo. In nikoli ni zamujal z nobeno položnico, razen tiste enkrat, ko je bil kolega Jože na abrahamu, pa so šli malo predaleč…
»Kako to mislite?« je vprašal.
Svetovalka je globoko vdihnila in mu podala papir.
»Vaš delodajalec… hm… no, vaš premogovnik je v postopku zapiranja. Njihove bilance niso najboljše, pa tudi prihodnost je… no… negotova.«
Franc je zamižal. Globoko je vdihnil, kot bi zajel sapo pred spustom v rudnik.
»Čakajte… ampak jaz imam visoko plačo. Boljšo kot marsikdo, ki dobi kredit!«
»Drži, a veste, problem ni v vaši plači. Problem je v tem, da čez nekaj let morda ne bo več premoga. In če ni premoga, ni dela. In če ni dela…«
»Ni kredita,« je dokončal Franc in pogledal proti svetilki na čeladi, ki jo je odložil na pult.
»Točno tako,« je prikimala.
Franc je pogledal skozi okno. Tam zunaj so ljudje hodili po ulici, srečni, s kofetki v roki, v toplih jaknah. Mimo je peljal nov bel SUV, verjetno od kakšnega direktorja, ki je že zdavnaj preselil svojo prihodnost iz Velenja v Ljubljano.
»Se pravi, delam v rudniku, ki še ni zaprt, ampak je že mrtev?« je vprašal.
»Nekako tako,« je rekla svetovalka.
»Plačo dobivam, ampak je kot… kot tisti kanarček, ki je še živ, a vemo, da bo kmalu nehal peti?«
»Lahko bi tako rekli, ja.«
Franc je vstal.
»No, prav. Potem pa grem nazaj v jamo. Če že ne morem dobiti kredita, bom vsaj še malo kopal svojo prihodnost.«
Ko je odhajal, je slišal, kako je svetovalka za njim šepnila sodelavki:
»Glej, pa še eden, ki ga bo kmalu pobralo…«
Naslednji dan je Franc prišel v rudnik z novo perspektivo. Če so bile finance premogovnika tako slabe, da še banka ne verjame vanje, zakaj bi on?
Ko je naslednjič dobil plačo, je namesto na banko šel naravnost v gostilno. Tam je naročil največjo rundo, kar jih je gostilničar videl v zadnjih letih.
»Franc, a si zadel na lotu?« ga je vprašal kolega.
»Ne, dobil sem plačo, ki je še vedno prava, ampak hkrati ni vredna nič.«
»Kako to misliš?«
»Banka pravi, da moje delo ni prihodnost. No, potem pa naj bo vsaj sedanjost!«
In tako je Franc namesto kredita dobil nekaj drugega, da prihodnost včasih ni v naših rokah. Ampak pivo je vsaj takojšnja naložba, ki vedno prinese donos.
V vsakem hecu je malo resnice?
