Mira Laubenstein je kot otrok zapustila Šentilj, vendar navezanosti na svoj rojstni kraj ni nikoli izgubila. Po 54 letih se je vrnila, nato pa skoraj pet let raziskovala njegovo preteklost, ljudi in domačije. Nastala je knjiga Moj rojstni kraj, ki jo avtorica razume kot svoj poklon Šentilju.

Včasih se človek v kraj, iz katerega je nekoč odšel, vrne šele po dolgih desetletjih. Prav takšna je zgodba Mire Laubenstein, rojene »Šentlanke«, ki se je kot otrok z družino preselila v Šoštanj. Čeprav je življenje teklo drugje, je v njej ves čas ostajala želja po vrnitvi v rojstni kraj.

Ta želja se je po 54 letih uresničila. Vrnitev pa zanjo ni pomenila le ponovnega doma. V Šentilju je začela odkrivati tudi zgodbe, ki so skozi leta ostajale zapisane v različnih virih ali pa so se ohranjale predvsem v spominih domačinov.

Skoraj pet let raziskovanja

Laubenstein se je lotila obsežnega raziskovalnega dela. Gradivo za knjigo je zbirala skoraj pet let, pregledovala različne vire, iskala podatke in se pogovarjala z ljudmi, ki poznajo zgodovino kraja.

Njeno raziskovanje je širše od ene same knjige. Na spletni strani Turističnega društva Šentilj je objavila številne prispevke o zgodovini kraja, starih domačijah, knjižničarstvu, društvih in znamenitostih. Med drugim je zbrala podatke o več kot 100 domačijah.

Pri raziskovanju je tako postopoma nastajal mozaik Šentilja – od velikih zgodovinskih dogodkov do povsem vsakdanjih zgodb ljudi, ki so skozi desetletja ustvarjali podobo kraja.

Šentilj skozi ljudi in njihove zgodbe

Knjiga Moj rojstni kraj predstavlja zgodovino Šentilja, njegove znamenitosti, domačije in društva ter nekdanji način življenja. Posebno mesto imajo ljudje – krajani, ki so s svojim delom, življenjem in dejavnostmi zaznamovali skupnost.

Med raziskovanjem je Laubenstein posegla tudi v zgodovino šolstva, knjižnice in kulturnega življenja. Na spletni strani Turističnega društva je denimo zapisala zgodovino knjižničarstva in bralnih društev v Šentilju ter raziskovala razvoj kulturnega in društvenega življenja.

Zanimivi so tudi njeni zapisi o starih domačijah. V njih ne opisuje zgolj letnic in imen, temveč poskuša prikazati način življenja ljudi, ki so na teh domačijah živeli. Tako so se ohranile zgodbe o starih hišah, obrteh, kmetovanju in družinah, ki bi sicer lahko počasi izginile iz kolektivnega spomina.

Knjiga kot poklon domačemu kraju

Moj rojstni kraj zato ni le pregled zgodovine Šentilja, temveč predvsem zapis spomina. Je pogled človeka, ki se je po več kot petih desetletjih vrnil v kraj svojega otroštva in ga začel ponovno spoznavati – tokrat skozi dokumente, pripovedi, fotografije in zgodbe domačinov.

»Šentilj« je danes krajevna skupnost južno od Velenja, ki jo sestavljajo Arnače, Laze, Ložnica in Silova. V preteklosti je imel kraj tudi status samostojne občine, kar je del zgodovinskega konteksta, ki ga Laubenstein vključuje v svoje raziskovanje.

Njeno delo je tako pomembno tudi zato, ker lokalna zgodovina pogosto ostaja skrita v domačih arhivih, starih fotografijah, cerkvenih zapisih in predvsem spominih ljudi. Ko ti ljudje in njihovi spomini odidejo, lahko izgine tudi pomemben del zgodovine kraja.

Pogovor o knjigi v Knjižnici Velenje

Knjigo Moj rojstni kraj so 8. oktobra 2026 predstavili v Knjižnici Velenje, kjer je pogovor z avtorico vodila Vesna Deržek Sovinek. Dogodek je bil namenjen prav predstavitvi njenega večletnega raziskovanja in zgodb, ki jih je zbrala v knjigi.

Za Miro Laubenstein je knjiga predvsem osebna zgodba in poklon kraju, v katerem se je rodila. Za Šentilj pa pomeni še nekaj več – zapis časa, ljudi in načina življenja, ki bi brez takšnih raziskav lahko ostali le še v spominih posameznikov.

Velenje.com

Vir: Knjižnica Velenje